torek, 02. oktober 2012

Bodo novinarji res dobili kar so želeli?

Teza g. Pezdirja, iz njegove kolumne v Financah, da bi novinarji z dvigom stopnje DDV za medijske edicije na 20%, dobili, kar so zagovarjali, in da njihova hipokrizija nima meja, češ da so sedaj spoznali, kaj bi dvig DDV pomenil v praksi, seveda ne zdrži. Pa poglejmo.

Vsevedni Google ne potrjuje, da bi novinarji podpirali selektiven dvig nižjih stopenj DDV za posamezno panogo, če že ne verjamem lastnemu spominu, ki mi prav tako pravi da to ni res. V medijskem in političnem prostoru v času do vladne ideje o dvigu DDV sploh ni zaslediti idej o dvigu znižane stopnje DDV. Verjetno sem eden redkih,  ki sem v gostilniških razpravah vedno zagovarjal dvig obeh stopenj. Do sedaj je bila medijske pozornosti deležna predvsem predvolilna ideja PS o dvigu zgornje stopnje DDV na 21 ali 22%, kar bi pomenilo 1,67% dvig cen, če bi se dvig DDV v celoti  prenesel v končne cene. Glede na to, da je rast maloprodajnih cen letos zelo nizka (glej tabelo), bi tak dvig pomenil spremembo v okviru pričakovane letne rasti maloprodajnih cen in verjetno ne bi vplival na potrošniške navade, pa tudi podjetja bi lahko del tega dviga absorbirala v maržah.


(vir: SURS)

To tezo lahko do neke mere potrdimo s tem, da opazujemo, kakšne učinke na potrošnjo ima kontinuirana rast cen goriv, kjer vlada agresivno upravlja višino trošarin in ne dovoli zmanjšanja trošarin zaradi rasti nabavnih cen. V letu dni je cena za 95 oktanski bencin narasla iz 1,313€ (4.10.2011) na 1,544€ (2.10.2012), kar pomeni dvig za 17, 59%,cena diesla pa iz 1,263€ (4.10.2011) na 1,424€ (2.10.2012), kar je dvig za 12,75% (vir: MGRT). Seveda je gorivo tipičen primer blaga z neelastičnim povpraševanjem in kot tako primerno za polnjenje proračuna. Da ne bo pomote, tako vladno politiko glede trošarin podpiram, ne glede na to, da je koalicija že s koalicijsko pogodbo (vlada jo ponosno razkazuje tu) zavajala glede znižanja trošarin, saj pod pompoznim naslovčkom "2.7 Znižanje trošarin", zgolj obljubljala, da naj bi cene energentov ostale konkurenčne.

Dvig cen časopisov zaradi dviga DDV na 20% bi, ob prenosu dviga v cene, bil podobno visok (10,60%). Seveda pa gre tu za mnogo bolj elastično povpraševanje, ki itak že upada zaradi vsebinskega prestrukturiranja panoge. To pomeni, da bi morala podjetja večji del dviga cene absorbirati v maržah in posledice bi bile verjetno res resne, čeprav po drugi strani mislim, da je večji del osipa bralcev medijski prostor do sedaj doživel zaradi pomanjkljive tehtnosti (vsaj pri meni je bilo tako) in ne zaradi cene.

Priznam, da me je g. Pezdir kar razočaral, čeprav njegove prispevke rad prebiram. Pričakoval bi več resnicoljubnosti. Najmanj kar bi bilo potrebno ugotoviti je, da seveda ni bilo junaka, ki bi navijal za dvig DDV, kot je predlagan (če smo natančni predlog uradno ni potrjen, je pa verjetno namerno lansiran v javnost). In da se verjetno vsi zagovorniki dviga DDV strinjamo, da bi bil dvig za 10% (pre)velik šok za katerokoli panogo. Poleg tega je nesporno tudi, da zmanjševanje javne potrošnje in plač vpliva na zmanjšanje povpraševanja, kar se tudi neizogibno prevede tudi v izgubo delovnih mest v gospodarstvu (tega ne povzroči samo dvig DDV).

Manipulacijo v smislu "sedaj so pa dobili kar so iskali pa niso zadovoljni" je slišati iz vseh vladnih trobil, tako da je to najbrž (upam) vladna PR domislica, ki je v najboljšem primeru pobalinstvo opozicijskega tipa, v najslabšem primeru pa pritisk na medije, češ pazite se ali pa.....

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Želimo argumentirano razpravo. Zato si avtorji pridržujemo pravico do brisanja komentarjev, ki po naši presoji niso primerni. Prav tako si pridržujemo pravico avtorjem neprimernih komentarjev odvzeti možnost nadaljnjega komentiranja.

Opozorilo: Po kazenskem zakoniku RS je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe.