Strani

sreda, 19. december 2012

četrtek, 6. december 2012

Neenakost kot vzrok krize?


Jože P. Damijan v svojem današnjem blogu navaja Skidelsky-ja, ki zagovarja povečanje trošenja države kot odgovor na krizo. Blog se zaključi z nizom vprašanj:
Toda kako doseči to bolj enakomerno porazdelitev dohodkov? S povišanjem davkov na visoke dohodke? Z obdavčitvijo premoženja? Z vrnitvijo vloge sindikatov (v razvitih državah), ki so zadnji varuh kompresije dohodkov?
Skidelsky vidi vzrok krize v povečanem razslojevanju. Lepo - vendar vprašanje kaj je povzročilo razslojevanje ostaja neodgovorjeno. Prav tako ni jasno kaj naj potrošnik v skrajni (država) sili kupuje, kot odgovor na krizo. Dokler kupuje potrebno infrastrukturo je še v redu, pravzaprav koristno, čeprav Japoncem tudi avtoceste v vsako vas in jezovi na vsakem potoku niso pomagali do rasti.
Meni je blizu razlaga, da je to razslojevanje logična posledica liberalizacije svetovne trgovine, ki se je zgodila v 90-tih letih, in je praktično podvojila ponudbo (proizvodnega) dela na svetovnem trgu (pravzaprav v zahodnem svetu). To je posledično povzročilo relativen padec cene proizvodnega dela (selitev proizvodnje) in s tem razslojevanje (cena kapitala je ostala enaka). To je enostavno povzeta teza , ki je podrobneje razložena tu.

Mislim, da parcialni ukrepi (državni ali makro-regionalni:EU) zaradi globalnih soodvisnosti skoraj ne morejo dati rezultatov. Protekcionizem tudi siromaši potrošnike, višji davki na dohodke bi pregnali še preostanek proizvodnje. V EU, kjer konkurenčnosti v okviru posamezne države ni mogoče regulirati z menjalnim tečajem naj bi problem reševali z nižanjem plač (interno devalvacijo), kar pa je glede na obstoječe pogodbene obveznosti glede plač težavno, saj se lahko zgodi le skozi pogajanja s sindikati in tako ne učinkuje hitro ("sticky wages").

Ostaja dvig davka na potrošnjo (DDV) najbolje v kombinaciji z razbremenitvijo dela, ki omogoča ohranjanje konkurenčnosti (DDV ne vpliva na izvoznike) in široko davčno bazo, ter tako doseže "fiskalno" interno devalvacijo - znižanje kupne moči, glede na dejansko konkurenčnost. Več na  primer tu. Fiskalni sistem se seveda prilagaja administrativno in tako nimamo jasne indikacije za koliko bi bilo potrebno spremeniti davčne obremenitve, vendar pa tudi na valutni trg vplivajo centralne banke in je daleč od prostega trga, ki bi optimalno razporejal resurse.

Torej nobena rešitev ni enostavna. Za Slovenijo mislim, da bi bila potrebna kombinacija dviga DDV, razbremenitve dela in zagona državnih investicij v infrastrukturo, pri čemer bi morali iskati financiranje na nivoju investicije in ne na nivoju države.

Nobenega smisla pa ne vidim v pobiranju davkov za to, da jih potem državni uradniki pošiljajo nazaj v gospodarstvo. Finančnega ministra sem včeraj slišal reči, da proračun namenja 800 mio € za spodbude gospodarstvu. Če bi  za toliko enostavno znižali obremenitev dela? Skoraj bi lahko ukinili dohodnino, ki jo je bilo v letu 2010 za približno 900 mio € glede na predlog zaključnega računa države za leto 2010, v letu 2012 pa predvidoma 1 mlrd € glede na predlog proračuna! Si predstavljate dvig konkurenčnosti, ki bi iz tega izhajal? Seveda ima oblast raje polno vrečo iz katere lahko nagrajuje po svojih merilih. Očitno uradniki bolje od podjetnikov vedo kje se skrivajo bodoči dobički.

ponedeljek, 3. december 2012

Vsi so gotofi. In kaj zdaj?

Vedno, ko sem slišal, da je Slovenska demokracija še mlada, sem se spraševal, kaj za vraga naj to pomeni. Sedaj mislim, da imam razlago.

Ponavadi se ne zavedamo, da je tudi demokracija oblika diktature, po teoriji pač diktat večine, praktično pa diktat vladajoče politike. Samo od takta in spodobnosti politikov na oblasti je odvisno, ali bo ta diktat občuten kot nasilje ali ne. 

Edino, kar nas državljane varuje pred nasiljem (beri plenjenjem politike) je aparat pravne države, torej najprej ustava in zakoni ter nato sodišča, še najbolj ustavno. Ustava nam sicer zagotavlja kup abstraktnih svoboščin, med drugim tudi sedaj aktualno pravico do zbiranja in združevanja:
42. člen
(pravica do zbiranja in združevanja)

Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.
Hudič se vedno skriva v detajlih. Kdaj varnost države ali javna varnost ali varstvo pred nalezljivimi boleznimi zahteva zakonske omejitve  seveda ne odloča ljudstvo ampak njegovi zastopniki, to je politiki, ki hkrati upravljajo državo in izvajajo diktaturo večine. Pravica do protesta pa je predvsem pomembna za manjšino. Ni čudno, da politika take omejitve razlaga restriktivno, manjšina pa široko.

Minister Gorenak na primer je takole razlagal pravico do zbiranja za dogodke v Mariboru 26.11.2012: demonstracije so bile po njegovem "ilegalne, (ker) niso prijavljene in niso dovoljene"!

Si predstavljate, da bi obveljala začetna teza policijskega ministra in policijskega vrha, da je vsako nedovoljeno zbiranje (če prijave organ ne odobri ker obstaja možnost neredov, ki v resnici vedno obstaja, če je množica dovolj velika) v nasprotju z zakonom in da ima posledično policija pravico nasilno razgnati tudi mirne proteste, vse protestnike pa oglobiti. Skupaj z radarji na vsak kilometer bi taka razlaga pripeljala do proračunskega presežka. Če bi le dovolj redno protestirali in dovolj hitro vozili. Diktatura pa itak ostane.

Še sreča da imamo razne Krivice ((Delo, 28.11.2012) in Cerarje (MMC, 28.11.2012) , nebodijihtreba, ki se s tem ne strinjajo, in to tudi javno povedo. Protestniki in policija so se nato v petek 30.11.2012 veliko bolje odrezali, čeprav je spet prišlo do spopada med policijo in provokatorji. Policija omogočila, da so se mirni protestniki umaknili, tako da so provokatorji ostali osamljeni, izkazala pa se je tudi s premišljeno uporabo sile. Na srečo je materialna škoda majhna, hujših poškodb pa tudi ni bilo.

Torej, oblast je po začetnih mukah nekako ugotovila, da pravica do zbiranja je. Protestniki se zbirajo in ugotavljajo kdo vse je gotof. Za ene je gotof župan za druge predsednik vlade, za tretje predsednik države (stari in novi). In kaj zdaj?

Protestniki iz Maribora ugotavljajo, da protestov ne bi bilo treba, če bi obstajala pravna pot za odstavitev župana. Dolenjci pa so že spisali peticijo za ustanovitev instituta "Ljudske nezaupnice", ki jo lahko podprete tu. Mislim da je to korak v pravo smer, zato sem peticijo podprl, čeprav bi sam dodal še možnost ljudskega izglasovanja predčasnih parlamentarnih volitev in odpoklica predsednika države.

Prav pomanjkanje instrumentov, s katerimi bi lahko ljudstvo po potrebi obvladovalo apetite politikov in jih po potrebi, če se preveč povampirijo, tudi odpoklicalo, je znak mladosti naše demokracije. Instrumentov, s katerimi bi vzpostavili ravnotežje med oblastjo in ljudstvom in oblastnike prisilili, da  konsenz o družbenih spremembah gradijo počasi od spodaj navzgor, ne pa na nočnih sejah, v atmosferi izrednega stanja, s preglasovanjem opozicije. Tako ravnotežje bi po mojem mnenju pomenilo, da vstopamo v zrelo demokracijo. Torej zahtevajmo parlament z manj in ne z več moči, da se bo politika morala pogovarjati z ljudstvom in da ljudstvu ne bo treba na ulice.

Prav tako mi gre v nos to, da sedanje ustave ni potrdilo ljudstvo in da jo lahko poslanci sami spreminjajo. Ustavo, ki naj bi predstavljala temeljni družbeni dogovor, lahko samostojno spreminja politika, ki izvaja oblast in s tem diktat nad manjšino. Po mojem mnenju jo je potrebno odpreti ljudski iniciativi in podvreči testu absolutne večine vseh volivcev. Poleg tega pa tudi testu nasprotovanja (če je prevelika manjšina izrecno proti določenemu členu ustave in bi pomenil omejitev kakršnekoli svoboščine za državljane se tak člen ne bi smel uveljaviti). Tako, da bo diktatura večine čim manj boleča za manjšino.

Prav ste uganili, tudi ne podpiram omejitve pravice do referenduma, o čemer sem že pisal. S potrpežljivim delom, če hoče, seveda oblast zmore. Dokaz za to je sedanja pokojninska zakonodaja, ki lepo napreduje, brez referenduma zaenkrat, samo s pogajanji. Sam sicer mislim, da je to le kozmetični popravek, in da potrebujemo radikalnejšo reformo v smeri državne "za vse enake" pokojnine v kombinaciji s privatnim pokojninskim zavarovanjem, ampak o tem kdaj drugič.