petek, 31. avgust 2012

Reforma trga dela

Naj mi nekdo razloži zakaj predlog reforme trga dela pripravlja politika, oziroma še slabše državna birokracija na ministrstvu za delo, namesto, da bi se zainteresirane stranke, to je delodajalci(tudi država) in sindikati, kar direktno pogajali o vsebini. A kdo mogoče misli, da bi si poslanci upali ne sprejeti tako usklajenih popravkov?

Ampak ne, najprej so birokrati pripravili tekst, ki ga je minister dal v usklajevanje koalicijskim strankam. Šele potem se minister gre tudi  "socialni dialog" in sprašuje delodajalce in sindikate kaj in kako, ti pa se potem pred kamerami šopirijo in zagovarjajo vsak svoj neomajen prav.

Sindikati trdijo, da bodo delodajalci, če bi odpuščanje poenostavili odpustili kar vse delavce, saj bodo tako najbolj povečali dobiček. A ne bo fino, ko ne bo trebe več dati nič za plače. Samo kdo bo pa delal?

Kaj pa malica? Seveda je malica v interesu delodajalca. Lačen delavec ne dela dobro. Zato v večini primerov delodajalci raje organizirajo prehrano, kot se odločijo za izplačilo. Tako vedo, da bo delavec malico pojedel. V interesu delodajalca je tudi plačilo za prihod na delo, saj, ker je neobdavčeno, znižuje obdavčitev na skupno neto izplačilo. In seveda je za razumet, da delodajalci hočejo, da bi delavci za iste plače delali 8 ur, kar bi pomenilo, da bi ob polurnem odmoru bili v fabriki prisotni 8 ur in pol. Pa naj se zdilajo.  Kaj ima tu minister za svetit mi ni jasno.

Moje mnenje je, da bi morali odpraviti prepoved večine oblik dela, tako, da bi uvedli širšo paleto vrst dela, ki bi jih obdavčili različno od nekje 20% do 100% (na neto). Naj spomnim na krivulje povpraševanja in ponudbe - pri nižji ceni je količina večja. Tako bi pobrali vsaj nekaj davkov tudi v dejavnostih, kjer zaradi nizkih cen storitev ni mogoče poslovati z dobičkom, če upoštevamo današnjo obdavčitev za redno delovno razmerje. Te dejavnosti so danes praktično prepovedane oziroma potisnjene v ilegalo. Seveda bi obdavčitev na spodnjem delu intervala pomenila, da je oseba, ki dela, brez pokojninskega zavarovanja, brez zavarovanja za primer brezposelnosti, brez zdravstvenega zavarovanja, brez porodniškega nadomestila, ni pa kriminalec, oziroma ne bi bil kriminalec tisti, ki mu je tako delo ponudil. Delavci, ki delajo v ilegali tudi danes teh ugodnosti (ne pravic!) ne uživajo, hkrati pa dosti težje še izterjajo morebitne neplačane zneske, saj niso registrirani.

Če pa mislimo, da bomo delo na črno izkoreninili z inšpektorji, se krepko motimo. Kot primer vzemimo najstarejšo obrt, ki se je, se in se bo opravljala kljub prepovedi in pregonu. Delo na črno je mogoče zmanjšati samo tako, da odpravimo prepovedi in omogočimo ponudbi (delavcem), da si delo prilagodijo svojim potrebam. Še posebej to velja v recesiji, saj je dela manj, in je vsaka oblika dragocena.

Zanimiva je izkušnja s povišanjem davka na študentsko delo. Ne glede na to, da sindikati striktno uporabljajo retoriko, da prispevke plačujejo delodajalci, se je gladko pokazalo, da so pač urne postavke sedaj nižje ali pa je podjetje študente celo enostavno poslalo domov. Dejstvo pač je, da davke na plačo in iz plače in ob ter na plači in kar še paše zraven pač plača v celoti delodajalec, za katerega je za odločitev pomemben samo skupen strošek dela na uro.

Poglejmo na primer delo hišne pomočnice. Če se ne motim je "neto" cena okrog 5-6 € na uro. Polna obdavčitev bi pomenila najmanj od 12 do 14€ na uro (krat dva za prispevke in osebne davke krat 1,2 za DDV, pa še ni vračunan dopust pa bolniška, pa regres, pa prevoz na delo, pa prevoz k stranki ali potni stroški itd.). Za pomoč na domu pri ceni okrog 15€ na uro je povpraševanje zelo majhno. Tako delo bo pač ostalo v sivi ekonomiji dokler ga ne bo mogoče opraviti za na primer skupaj z davki okrog 7€ na uro. Podobno velja za varstvo otrok ali pomoč starejšim.

Če so davki tako visoki, da za ceno, za katero bi bilo mogoče "legalno" delovanje, povpraševanja skorajda ni, država s povečanjem prisile samo doseže poslabšanje standarda delavcev, ki so delali na črno, za davke pa se v obeh primerih obriše pod nosom.

Če poenostavim, ob povečanju nivoja državne prisile-nasilja na področju zatiranje dela, bomo pač, da nas ne bi država vrgla v ječo, pospravljali sami.



Dvig DDV ali šparanje

Malo zlobno (seveda je to direktno neprimerljivo) lahko ugotovimo, da je rezultat tekme dvig DDV proti ŠPARANJE 1:0 za dvig DDV. Hrvaški BDP se je kljub dvigu DDV marca letos iz 23% na 25% skrčil "samo" za  2,1% glede na prvo četrtletje medtem, ko se je v Sloveniji v istem obdobju zgodil 3,2% padec. Iz statistike je razvidno, da je k padcu DDV v Sloveniji prispeval padec državnega trošenja in padec osebne potrošnje še posebej izražen pri trajnih dobrinah.

Kaj pa drugega, če vsakodnevno slišimo od politikov, da moramo zategovati pas. In smo ga. Rezultat je pač tukaj.

ponedeljek, 27. avgust 2012

Vladavina ljudstva in referendum

Že takoj prvi člen slovenske ustave zatrjuje, da je Slovenija demokratična država. Določba se mi sicer zdi nekoliko pomanjkljiva že v tem, da ni nikakršnega namiga koliko demokratična naj bi bila. Ustavno sodišče je seveda mnenja, da bolj kot Jugoslavija, in da je to velepomembno določilo, ampak to je zgodba za drugič. Meni se zdi taka trditev predvsem znak velikega pomanjkanje samozavesti, oziroma bojazni, da v ustavnih določbah naključni bralec tega ne bo prepoznal. Če ima zapis res lahko tako težo, da omogoča razvrstitev v tabor demokratičnih, potem je za diktatorje problem rešen. Se ne strinjate? Ampak to je logika, ki ji sledijo zagovorniki vpisa fiskalnega pravila v ustavo. Z zapisom, da mora biti proračun uravnotežen, bomo rešili vse probleme. Pa bo res uravnotežen? Kolikor je verjeti slovenski politiki, seveda ne bo. Še finančni minister pravi, da bo deficit naslednje leto nekje pri 3%. Mogoče bi pa enostavno sprejeli uravnotežen proračun, pa je. Ampak se mi zdi, ker sem, ko gre za državo vedno malo paranoičen, da je vsa stvar namenjena samo preprečitvi referendumov. Oblast se torej še nekoliko boji ljudstva, kar je seveda dobro. Manj dobro se mi zdi, da ga želi izriniti od odločanja.

Poglejmo spet kaj pravi ustava. Tretji člen določa ljudstvo kot nosilca oblasti. "Državljanke in državljani jo (oblast) izvršujejo neposredno in z volitvami..." Nobenega govora o tem, da ljudstvo ne bi smelo odločati, se celo zdi, da je možna izbira (inkluzivni in: eno ali drugo ali oboje?).  Malo morgen. Moč ljudstva je bolj banalna, svojim izvoljencem ne more nič, še zakon lahko ljudstvo odloži samo za eno leto.

Čemu torej tako omejena oblast za ljudstvo, za katerega najvišji akt države pravi, da iz njega oblast izvira. Mogoče pa ljudstvo ni opravilno sposobno in morajo namesto njega odločiti njegovi izvoljenci?  Nerodna stvar argumentov o nepoučenosti oziroma manjši bistrosti ljudstva, ki naj bi se izrazila pri odločanju o finančnih zadevah, je da ne pojasnijo, kako potem ljudstvo lahko izbere svoje zastopnike. Če je ljudstvo preveč zabito, da odloči o svoji usodi neposredno samo, potem je verjetno tudi preveč zabito, da odloči o tem kdo naj ga zastopa? Imajo potem od ljudstva izbrani zastopniki legitimiteto odločati, če ljudstvo te legitimitete nima?

Edina možnost v takem primeru je žreb zastopnikov, tako, da ljudstvo ne sodeluje pri odločanju. Vendar, če je večina ljudstva nesposobna odločati in izbirati, potem obstaja samo majhna verjetnost da, če je množica zastopnikov dovolj majhna, bodo vanjo v večini izbrani modri zastopniki, ki bodo ljudstvo popeljali v lepšo prihodnost. V primeru, da bi bili vsi člani ljudstva zabiti itak ni rešitve, zato te možnosti ne bom resneje obravnaval, poleg tega je iz naših vsakdanjih izkušenj jasno, da temu ni tako. Druga možnost je seveda, da oblast izvaja družbena avantgarda, ki glede na svoja merila izbira zastopnike, kar smo pa tudi že preizkusili pa se ni najbolj obneslo.

Se mi zdi da smo torej nekako obsojeni, da sprejmemo predpostavko, da je ljudstvo opravilno sposobno, oziroma, da je stopnja njegove zabitosti dovolj majhna, da diktatura večine ne bo popolnoma uničujoča. Če je temu tako, pač omejevanje oblasti ljudstvu ne pride v poštev...

Meni se (sem seveda samo eden izmed ljudstva) zdi, da bi bilo moč ljudstva potrebno celo povečati. Referendum, kot edina oblika izkazovanja volje ljudstva bi morala na vsak način ostati glede vsebine neomejena, oziroma omejena samo z omejitvami, ki itak veljajo za diktaturo večine (demokracijo) glede omejevanja manjšin v njihovih izbirah življenjskega sloga. Izkaz volje ljudstva bi bilo sicer po mojem mnenju smiselno okrepiti s predpisanim kvorumom. Smiselno se mi zdi tudi, da se moč ljudstva kaže predvsem kot možnost zavrnitve odločitve svojih zatopnikov. Da bi bila moč zastopnikov in ljudstva bolj uravnotežena, pa bi bilo potrebno dodati še eno stvar: možnost predčasnega odpoklica parlamenta. Namreč, če se izkaže, da so izvoljenci ljudstva le preveč neuravnovešeni, mora imeti ljudstvo v vsakem trenutku po mojem mnenju možnost, da jim pač pokaže vrata. Mogoče bi taka možnost lahko celo nadomestila državni svet. Cilj zakonodajnega postopka namreč ni njegova hitrost in enostavnost, temveč počasnost in prisila zakonodajalcev, da upoštevajo argumente in iščejo širok konsenz. Če tak ni možen je že boljši status quo. Naloga politike je tak konsenz oblikovati, ne pa vsiljevati ideološko obarvane rešitve.

Glede sposobnosti odločanja ljudstva o finančnih zadevah pa bi dodal še tole. Približno 14 mlrd €, prihrankov, s katerimi razpolaga taisto ljudstvo in so naloženi v slovenskih bankah (mogoče to le ni dober argument v prid sposobnosti odločanja) v primerjavi z mislim da 17 mlrd € javnega dolga, ki so ga s podkupovanjem taistega ljudstva nabrali njegovi zastopniki, govori samo zase. Mislim, da bi morali zastopnikom in ne ljudstvu preprečiti odločanje o finančnih zadevah.


petek, 24. avgust 2012

Fiskalno in zlato pravilo ali "O kako sva si različna"

Dne 14.5.2012 je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen ukaz Predsednika Republike o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji med Kraljevino Belgijo, Republiko Bolgarijo, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Republiko Estonijo, Irsko, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Italijansko republiko, Republiko Ciper, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Madžarsko, Malto, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Republiko Poljsko, Portugalsko republiko, Romunijo, Republiko Slovenijo, Slovaško republiko, Republiko Finsko in Kraljevino Švedsko (MPSUUEMU).

Mogoče najprej o veljavnosti pogodbe. "Ta pogodba začne veljati 1. januarja 2013, če do takrat listino o ratifikaciji deponira dvanajst pogodbenic, katerih valuta je euro, ali prvi dan meseca po deponiranju listine o ratifikaciji dvanajste pogodbenice, katere valuta je euro, kar je prej." in "Za pogodbenice, katerih valuta je euro in ki so pogodbo ratificirale, se ta pogodba uporablja od datuma začetka veljavnosti. Za druge pogodbenice, katerih valuta je euro, se uporablja od prvega dneva meseca po deponiranju njihovih listin o ratifikaciji."

Naslednja stvar je vsaj glede na intenzivnost politične bitke zelo pomembna. Za nekoga že. Ali zapisati fiskalno pravilo v ustavo? "Pravila iz odstavka 1 učinkujejo v notranjem pravu pogodbenic kot določbe zavezujoče in trajne, po možnosti ustavne narave najpozneje eno leto po začetku veljavnosti te pogodbe ali pa se kako drugače zagotovita njihovo popolno spoštovanje in upoštevanje v nacionalnih proračunskih postopkih." pravi pogodba.

Koalicijski politični blok trdi da bo samo zapis v ustavo zadovoljil partnerje in pomiril trge. Mogoče najbolj agresivna izjavo je podal nekdanji ustavni sodnik in pravnik Tone Jerovšek, preberemo pa jo lahko na siolovem planetu. SREDA 22.08.2012, 13:06 ""To je bebavo," pravi Jerovšek o Türkovi razlagi veljavnosti ratifikacije fiskalnega pravila." In še "To je absurdna in nepravilna interpretacija", kar naj bi veljalo za mnenje predsednika republike kot predstavnika nasprotnega političnega pola, da je z ratifikacijo pakt že vključen v naš pravni red in sicer na nivoju tik pod ustavnim in seveda nad zakonskim (TV SLO). Nadaljuje "če bi pogodba veljala neposredno,...bi bile... zapisane še vse druge potrebne izpeljave."

Torej lepo po vrsti pa presodite sami: 8. člen Ustave Republike Slovenije pravi "Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno." in še 153. člen, ki govori o usklajenosti pravnih aktov v drugem odstavku "Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami." Bebav sem najverjetneje jaz ker berem tisto kar piše in ker sem seveda nepoučen pravniški laik, ki ne razume, da priše ravno obratno. Pač taki smo trmasti državljani, kaj pa nas v šoli učijo brat.

Ampak se mi zdi, da sem vseeno ugotovil kam pes taco moli. Ko sem po kar nekaj truda izbrskal besedilo predloga spremembe ustave in ustavnega zakona, ki je sicer iz marca, sem bil najprej še bolj zmeden. Besedilo je bolj splošno od mednarodne pogodbe, torej kako to, da g. Jerovšek omenja, da v mednarodni pogodbi ni izvedbenih podrobnosti, če pa pogodba v tretjem členu določa vse parametre še bolj natančno kot predlagana sprememba in ustavni zakon:

1. Pogodbenice poleg svojih obveznosti, ki izhajajo iz prava Evropske unije, in brez poseganja vanje uporabljajo pravila, določena v tem odstavku:
(a) proračunsko stanje sektorja države pogodbenice je uravnoteženo ali v presežku;
(b) za pravilo iz točke (a) se šteje, da je upoštevano, če letni strukturni saldo sektorja države dosega srednjeročni cilj za posamezno državo, opredeljen v spremenjenem Paktu za stabilnost in rast, s spodnjo mejo strukturnega primanjkljaja na ravni 0,5% bruto domačega proizvoda po tržnih cenah. Pogodbenice zagotovijo hitro približevanje svojemu srednjeročnemu cilju. Časovni okvir za to približevanje bo predlagala Evropska komisija ob upoštevanju tveganj za vzdržnost posamezne države. Napredek pri doseganju srednjeročnega cilja in njegovo upoštevanje se ocenjujeta na podlagi splošne ocene s strukturnim saldom kot referenco, vključno z analizo odhodkov, zmanjšanih za diskrecijske ukrepe na strani prihodkov, v skladu s spremenjenim Paktom za stabilnost in rast;
(c) pogodbenicam se lahko samo v izjemnih okoliščinah, opredeljenih v točki (b) odstavka 3, dovoli začasen odklon od njihovega srednjeročnega cilja ali prilagoditvene poti za njegovo dosego;
(d) kadar je razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom po tržnih cenah precej nižje od 60% ter kadar je tveganje v smislu dolgoročne vzdržnosti javnih financ majhno, lahko spodnja meja srednjeročnega cilja, določena v skladu s točko (b), doseže strukturni primanjkljaj v višini največ 1,0% bruto domačega proizvoda po tržnih cenah;
(e) če se ugotovijo precejšnji odkloni od srednjeročnega cilja ali prilagoditvene poti za njegovo dosego, se samodejno sproži popravljalni mehanizem. Ta mehanizem vključuje obveznost zadevne pogodbenice, da izvede ukrepe za odpravo odklonov v določenem časovnem obdobju.
2. Pravila iz odstavka 1 učinkujejo v notranjem pravu pogodbenic kot določbe zavezujoče in trajne, po možnosti ustavne narave najpozneje eno leto po začetku veljavnosti te pogodbe ali pa se kako drugače zagotovita njihovo popolno spoštovanje in upoštevanje v nacionalnih proračunskih postopkih. Pogodbenice na nacionalni ravni vzpostavijo popravljalni mehanizem iz točke (e) odstavka 1 na podlagi skupnih načel, ki jih predlaga Evropska komisija, zlasti glede vrste, obsega in časovnega okvira popravljalnih ukrepov, ki jih je treba izvesti, tudi v izjemnih okoliščinah, ter vloge in neodvisnosti institucij, odgovornih na nacionalni ravni za spremljanje spoštovanja pravil iz odstavka 1. Ta popravljalni mehanizem v celoti spoštuje pristojnosti nacionalnih parlamentov.
3. Za namene tega člena se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 2 Protokola (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega Pogodbama o Evropski uniji.
Poleg tega se za namene tega člena uporabljata tudi ti dve opredelitvi pojmov:
(a) "letni strukturni saldo sektorja države" se nanaša na letni ciklično prilagojeni saldo, zmanjšan za enkratne in začasne ukrepe;
(b) "izjemne okoliščine" se nanašajo na neobičajni dogodek, na katerega pogodbenica ne more vplivati in ki ima pomembne posledice za finančno stanje sektorja države, ali obdobja resnega gospodarskega upada, kot je določeno v spremenjenem Paktu za stabilnost in rast, pod pogojem, da začasni odklon zadevne pogodbenice srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti.

Ključ je v žlahtnosti kovine. Siolov planet nadalje navaja mnenje g. Jerovška, da "tudi marsikateri "ugledni" ekonomist ne pozna razlike med zlatim pravilom in fiskalnim pravilom. Zlato pravilo sicer omejuje zadolževanje za tekoče potrebe, dovoljuje pa zadolževanje za investicije, medtem ko fiskalno pravilo predvideva uravnotežene prihodke in odhodke proračunov brez zadolževanja." Torej Fiskalni pakt, to je naši partnerji iz Evrope, zahteva zlate črke, in dovoljuje zadolževanje za investicije, za koalicijo pa to ni dovolj dobro. Nak, mi zmoremo več (za poznavalce pride na misel citat ""MA KO JE SIROTINJA!!! DAJ 5 KARATA!!") tudi investicij ne bomo delali. Ni čudno, da zdaj ko je gradbeništvo crknilo, ministrov do tega ostajajo ravnodušni, saj ga tudi za naprej ne rabimo.

Predlog vlade je "Prihodki in odhodki proračunov sektorja države morajo biti brez zadolževanja uravnoteženi ali pa morajo prihodki presegati odhodke." in to naj velja za vse državne proračune vključno z institucijami, ki jih država financira več kot 50% ter občine in socialne blagajne.

Bolj papeški od papeža. Spet. Popolnoma brez zadolževanja. V trenutku na 0 deficita. Ne vem kaj to pomeni za javne plače, povišice zagotovo ne, pa tudi davki ne bodo bolj prijazni. Ni čudno, da je opozicija proti, državljani zmedeni in sindikati besni, in seveda drži tudi, da ratificirana mednarodna pogodba ni dovolj. Je dovolj za Evropo, ni dovolj za cilje koalicije. Tako povejte pa bo jasno.

In še dolg iz naslova tukaj.

četrtek, 23. avgust 2012

Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

V uradnem listu Republike Slovenije je bil 17.8. objavljen kratek sklep sklep Vlade Republike Slovenije, da 23. avgust razglaša za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Nič drugega - zelo suhoparno. Radovednost me je gnala naprej in seveda sem takoj našel še objavo z dne 8.8., na vladni spletni strani. Utemeljitev je tudi kar precej suhoparna, citiram v celoti: "Evropski parlament je aprila 2009 sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je pozval k razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov. Evropski parlament je s sprejetjem resolucije med drugim poudaril potrebo po ohranjanju spomina na preteklost, ker brez resnice in spomina ne more biti sprave. Evropski poslanci so tudi ostro obsodili vse zločine proti človečnosti, ki so jih zagrešili totalitarni in avtoritarni režimi. Vlada Republike Slovenije je 12. februarja 2008 na enak način razglasila tudi dan spomina na žrtve holokavsta." 

Predsednik republike je pohitel in že takoj 18.8. na to tematiko objavil mnenje z naslovom "Usodni trenutki v zgodovini" v časopisu Delo. Seveda tudi Predsednik vlade ni umanjkal in je danes na dan spomina pristavil piskrček s svojo poslanico. Že mora biti pomembno. Mogoče so ta pisanja celo izboljšala finančni rejting Slovenije, saj mediji poročajo o padcu zahtevane donosnosti na desetletno obveznico (ker se je zgodil danes je nedvomno bila določilna premierova poslanica): SiolDeloDnevnik, mogoče še kdo, ne bom natančno raziskoval. Seveda se motijo o vzroku in tudi o tem kakšna naj bi bila obrestna mera za slovenske obveznice. Še ne pred celimi desetimi leti (2003) je bila 6,65% in Slovenija je danes v slabši kondiciji kot takrat, predvsem pa so pričakovanja neprimerljivo slabša. Torej obrestna mera nas ne sme čuditi in tudi ni pričakovati, da se bo znižala. Ne glede na obredne plese politike. Tudi Španiji in Italiji spremembe ustave niso pomagale in so že zdavnaj pozabljene. Za koliko pa bi slovenskim politiki vi posodili denar na besedo, pa naj ta beseda je ali ni v ustavi? Jaz bi zahteval več kot 7%, mogoče, če vpišejo hipoteko na stavbo vlade, bi se lahko pogovarjali o manj.

Malo me je zaneslo na drugorazredne(sic) teme. Pa poglejmo kaj se dogaja ob vseevropskem dnevu spomina... Najprej me zanima kako vseevropski je. Najprej manjše razočaranje ob poizvedbi "totalitarianism and authoritarianism remembrance day" saj je vsevedni google kar preveč skromen, veliko preveč je tudi slovenskih zadetkov kar na prvi strani. Takoj sem seveda šel na Wikipedio (en), ki temu reče "European Day of Remembrance for Victims of Stalinism and Nazism". Spodaj je link na deklaracijo evropskega parlamenta z uradnim naslovom, ki se v Slovenščini glasi "Izjava Evropskega parlamenta o razglasitvi 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve stalinizma in nacizma", torej ima Wikipedija (seveda) prav. Kje so zdaj vsi totalitarizmi in kako da je bila deklaracija sprejeta v letu 2008? V letu 2009 je Evropski parlament sprejel še eno resolucijo z uradnim naslovom "Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu", v katerem je prvo dopolnil in razširil.

Smo pa zato v dobri družbi: 9 držav evropske unije, celoten vzhod sicer brez Češke in Slovaške ter Romunije, na čelu s Švedsko, ki verjetno poizkuša povečevati svoj vpliv v Baltiku, ter Kanada in Gruzija. lepa družba - zato tako malo zadetkov na Googlu ter poleg tega razen slovenskih same neznane strani.

Še zadnja stvar. Vseeno bode v oči, da Evropski parlament "izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju", kot da demokratične države ne morejo povzročiti nedolžnih žrtev, oziroma so žrtve demokratičnih režimov nepomembne. Ker danes v Evropi živimo v diktaturah večine (demokracijah), mogoče ni odveč tudi spomin na njih.