Strani

petek, 18. januar 2013

Samo nasmeh je bolj grenak

Dokaz za to, da življenje vedno piše najboljše zgodbe, je tudi zadnje politično dogajanje v Sloveniji. Material, ki ga z lahkoto postavimo ob bok legendarni satiri Monty Python Flying Cirkusa (na primer delovanje države, samohvalisanje političnih strank) in nepozabni seriji Yes, Prime Minister (na primer kako se v politiki piše zapisnik). Samo nasmeh je bolj grenak, ker se to dogaja nam.

Dejan Steinbuch je prepričan, da je to pravzaprav klasična tragedija. Kako vem?  Danes je v Financah "Pred živčnim zlomom" zaključil z:
Tokrat ne gre za narodov blagor, kot bi dejal Cankar. Zdaj gre zares. Vse druge besede bi bile fraze.
Za katarzo naj, kot se spodobi, poskrbi deus ex machina:
Nosilec pobude o sporazumu med strankami, ki bi omogočil končanje blokade, mora biti predsednik republike. Njegova neposredna izvolitev in poudarjanje privrženosti idealom republike ga zavezujeta, da se aktivno vključi v proces iskanja rešitev, ki lahko preprečijo brodolom države na robu živčnega zloma. Morda je to tudi njegovo poslanstvo. 
Borut Pahor naj se spusti na oder in uporabi svoje predsedniške moči, da bomo državljani:
Namesto neartikuliranih in absurdnih zahtev po »takojšnjem odstopu vse elite« in predčasnih volitvah bi raje slišal kaj o sporazumu med parlamentarnimi strankami, ki bi se zavezale podpreti novega, nepolitičnega in nestrankarskega mandatarja. 
Edinole božja intervencija bi torej lahko zagotovila, da bi:
Državni zbor bi takšno vlado potrdil z aklamacijo, njen mandat pa bi bil omejen na čas, ki je potreben za sprejem preostanka nujnih reform, sprememb ustave (referendum, širša pooblastila predsedniku republike) in volilne zakonodaje ter predvsem za povrnitev zaupanja tujih finančnih trgov. V tem, denimo enoletnem obdobju, bi bilo dovolj časa, da se organizira civilna družba, oblikujejo nove politične stranke, ki v primeru predčasnih volitev niti teoretično ne morejo uspeti, saj je časa za formiranje enostavno premalo.
Sam mislim, da je ob nekoliko političnega poguma pot iz sedanje krize možna tudi brez intervencije od zgoraj. Glede na to, da SDS trdi, da "na potezi niso oni ampak tisti, ki rušijo vlado", ter ob javni obljubi Pozitivne Slovenije o "bianko podpori" kandidatu za predsednika vlade, so na potezi tri male stranke. DL, Desus in SLS. Najboljša rešitev bi po mojem mnenju bila tehnična vlada, nekoliko slabša pa manjšinska teh treh strank s podporo Pozitivne Slovenije in nepovezanih. Še Socialni demokrati, če bi postalo jasno da predčasnih volitev ne bo takoj, bi verjetno pristavili lonček.

Prepričan sem, da v teh časih potrebujemo drugačen način političnega delovanja, to je sodelovanje, oziroma iskanje širšega družbenega soglasja. To pa bo mogoče samo, če bo že v procesu nastajanja ukrepov sodelovala široka paleta interesov. Politični proces oblikovanja družbenega konsenza se mora začeti preko socialnega dialoga in končati v parlamentu. Politika kot umetnost možnega torej. Dober primer take politične tehnologije je bil sprejem pokojninske zakonodaje, pa čeprav je po mojem mnenju po vsebini reforma neustrezna, oziroma sploh ni reforma, ampak je parlament samo odmaknil reševanje problema v prihodnost. Politika naj to stanje prizna tudi formalno tako, da vlade ne oblikuje več politična večina ampak manjšina ali pa se oblikuje kot tehnična vlada.

Na primer, SLS šele je po tem, ko je politična koalicija izgubila kompaktnost, odprt za iskanje širšega soglasja o gospodarskih ukrepih.

Manjšinska vlada je v Slovenski ustavni ureditvi namreč zelo trdna, saj je zamenjava mogoča samo s konstruktivno nezaupnico, pade pa lahko še v primeru, da se sama odloči in pozove parlament k glasovanju o zaupnici. Z odstopi ministrov je kot kaže ni mogoče zrušiti. To se zna dokazati še na primeru te vlade, saj je malo verjetno, da bo Janez Janša odstopil. Upam, da ne bomo po "zombi" protestnikih priča še zombi vladi.

Skratka po mojem mnenju je sporočilo ulice predvsem v tem, da politični razred nima več v naprej , na volitvah pridobljenega mandata za odločanje, ampak si mora za vsako še tako majhno odločitev mandat šele pridobiti na podlagi doseženega pretežnega družbenega soglasja. Parlament v takem primeru samo še formalno sprejme zakon, kot v primeru pokojninske reforme z visokim soglasjem.

Še Matematika: DL (6) + DESUS (5) + SLS (6) = 12 + PS (28) = 45 + verjetna podpora nepovezanih (3)(službe) in manjšine (2) = 50.

Na potezi je torej Virant, ki je tole začel. Naj predlaga Kraljiča. Pa da vidimo kdo ne bi dal podpore.

sreda, 19. december 2012

četrtek, 6. december 2012

Neenakost kot vzrok krize?


Jože P. Damijan v svojem današnjem blogu navaja Skidelsky-ja, ki zagovarja povečanje trošenja države kot odgovor na krizo. Blog se zaključi z nizom vprašanj:
Toda kako doseči to bolj enakomerno porazdelitev dohodkov? S povišanjem davkov na visoke dohodke? Z obdavčitvijo premoženja? Z vrnitvijo vloge sindikatov (v razvitih državah), ki so zadnji varuh kompresije dohodkov?
Skidelsky vidi vzrok krize v povečanem razslojevanju. Lepo - vendar vprašanje kaj je povzročilo razslojevanje ostaja neodgovorjeno. Prav tako ni jasno kaj naj potrošnik v skrajni (država) sili kupuje, kot odgovor na krizo. Dokler kupuje potrebno infrastrukturo je še v redu, pravzaprav koristno, čeprav Japoncem tudi avtoceste v vsako vas in jezovi na vsakem potoku niso pomagali do rasti.
Meni je blizu razlaga, da je to razslojevanje logična posledica liberalizacije svetovne trgovine, ki se je zgodila v 90-tih letih, in je praktično podvojila ponudbo (proizvodnega) dela na svetovnem trgu (pravzaprav v zahodnem svetu). To je posledično povzročilo relativen padec cene proizvodnega dela (selitev proizvodnje) in s tem razslojevanje (cena kapitala je ostala enaka). To je enostavno povzeta teza , ki je podrobneje razložena tu.

Mislim, da parcialni ukrepi (državni ali makro-regionalni:EU) zaradi globalnih soodvisnosti skoraj ne morejo dati rezultatov. Protekcionizem tudi siromaši potrošnike, višji davki na dohodke bi pregnali še preostanek proizvodnje. V EU, kjer konkurenčnosti v okviru posamezne države ni mogoče regulirati z menjalnim tečajem naj bi problem reševali z nižanjem plač (interno devalvacijo), kar pa je glede na obstoječe pogodbene obveznosti glede plač težavno, saj se lahko zgodi le skozi pogajanja s sindikati in tako ne učinkuje hitro ("sticky wages").

Ostaja dvig davka na potrošnjo (DDV) najbolje v kombinaciji z razbremenitvijo dela, ki omogoča ohranjanje konkurenčnosti (DDV ne vpliva na izvoznike) in široko davčno bazo, ter tako doseže "fiskalno" interno devalvacijo - znižanje kupne moči, glede na dejansko konkurenčnost. Več na  primer tu. Fiskalni sistem se seveda prilagaja administrativno in tako nimamo jasne indikacije za koliko bi bilo potrebno spremeniti davčne obremenitve, vendar pa tudi na valutni trg vplivajo centralne banke in je daleč od prostega trga, ki bi optimalno razporejal resurse.

Torej nobena rešitev ni enostavna. Za Slovenijo mislim, da bi bila potrebna kombinacija dviga DDV, razbremenitve dela in zagona državnih investicij v infrastrukturo, pri čemer bi morali iskati financiranje na nivoju investicije in ne na nivoju države.

Nobenega smisla pa ne vidim v pobiranju davkov za to, da jih potem državni uradniki pošiljajo nazaj v gospodarstvo. Finančnega ministra sem včeraj slišal reči, da proračun namenja 800 mio € za spodbude gospodarstvu. Če bi  za toliko enostavno znižali obremenitev dela? Skoraj bi lahko ukinili dohodnino, ki jo je bilo v letu 2010 za približno 900 mio € glede na predlog zaključnega računa države za leto 2010, v letu 2012 pa predvidoma 1 mlrd € glede na predlog proračuna! Si predstavljate dvig konkurenčnosti, ki bi iz tega izhajal? Seveda ima oblast raje polno vrečo iz katere lahko nagrajuje po svojih merilih. Očitno uradniki bolje od podjetnikov vedo kje se skrivajo bodoči dobički.

ponedeljek, 3. december 2012

Vsi so gotofi. In kaj zdaj?

Vedno, ko sem slišal, da je Slovenska demokracija še mlada, sem se spraševal, kaj za vraga naj to pomeni. Sedaj mislim, da imam razlago.

Ponavadi se ne zavedamo, da je tudi demokracija oblika diktature, po teoriji pač diktat večine, praktično pa diktat vladajoče politike. Samo od takta in spodobnosti politikov na oblasti je odvisno, ali bo ta diktat občuten kot nasilje ali ne. 

Edino, kar nas državljane varuje pred nasiljem (beri plenjenjem politike) je aparat pravne države, torej najprej ustava in zakoni ter nato sodišča, še najbolj ustavno. Ustava nam sicer zagotavlja kup abstraktnih svoboščin, med drugim tudi sedaj aktualno pravico do zbiranja in združevanja:
42. člen
(pravica do zbiranja in združevanja)

Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.
Hudič se vedno skriva v detajlih. Kdaj varnost države ali javna varnost ali varstvo pred nalezljivimi boleznimi zahteva zakonske omejitve  seveda ne odloča ljudstvo ampak njegovi zastopniki, to je politiki, ki hkrati upravljajo državo in izvajajo diktaturo večine. Pravica do protesta pa je predvsem pomembna za manjšino. Ni čudno, da politika take omejitve razlaga restriktivno, manjšina pa široko.

Minister Gorenak na primer je takole razlagal pravico do zbiranja za dogodke v Mariboru 26.11.2012: demonstracije so bile po njegovem "ilegalne, (ker) niso prijavljene in niso dovoljene"!

Si predstavljate, da bi obveljala začetna teza policijskega ministra in policijskega vrha, da je vsako nedovoljeno zbiranje (če prijave organ ne odobri ker obstaja možnost neredov, ki v resnici vedno obstaja, če je množica dovolj velika) v nasprotju z zakonom in da ima posledično policija pravico nasilno razgnati tudi mirne proteste, vse protestnike pa oglobiti. Skupaj z radarji na vsak kilometer bi taka razlaga pripeljala do proračunskega presežka. Če bi le dovolj redno protestirali in dovolj hitro vozili. Diktatura pa itak ostane.

Še sreča da imamo razne Krivice ((Delo, 28.11.2012) in Cerarje (MMC, 28.11.2012) , nebodijihtreba, ki se s tem ne strinjajo, in to tudi javno povedo. Protestniki in policija so se nato v petek 30.11.2012 veliko bolje odrezali, čeprav je spet prišlo do spopada med policijo in provokatorji. Policija omogočila, da so se mirni protestniki umaknili, tako da so provokatorji ostali osamljeni, izkazala pa se je tudi s premišljeno uporabo sile. Na srečo je materialna škoda majhna, hujših poškodb pa tudi ni bilo.

Torej, oblast je po začetnih mukah nekako ugotovila, da pravica do zbiranja je. Protestniki se zbirajo in ugotavljajo kdo vse je gotof. Za ene je gotof župan za druge predsednik vlade, za tretje predsednik države (stari in novi). In kaj zdaj?

Protestniki iz Maribora ugotavljajo, da protestov ne bi bilo treba, če bi obstajala pravna pot za odstavitev župana. Dolenjci pa so že spisali peticijo za ustanovitev instituta "Ljudske nezaupnice", ki jo lahko podprete tu. Mislim da je to korak v pravo smer, zato sem peticijo podprl, čeprav bi sam dodal še možnost ljudskega izglasovanja predčasnih parlamentarnih volitev in odpoklica predsednika države.

Prav pomanjkanje instrumentov, s katerimi bi lahko ljudstvo po potrebi obvladovalo apetite politikov in jih po potrebi, če se preveč povampirijo, tudi odpoklicalo, je znak mladosti naše demokracije. Instrumentov, s katerimi bi vzpostavili ravnotežje med oblastjo in ljudstvom in oblastnike prisilili, da  konsenz o družbenih spremembah gradijo počasi od spodaj navzgor, ne pa na nočnih sejah, v atmosferi izrednega stanja, s preglasovanjem opozicije. Tako ravnotežje bi po mojem mnenju pomenilo, da vstopamo v zrelo demokracijo. Torej zahtevajmo parlament z manj in ne z več moči, da se bo politika morala pogovarjati z ljudstvom in da ljudstvu ne bo treba na ulice.

Prav tako mi gre v nos to, da sedanje ustave ni potrdilo ljudstvo in da jo lahko poslanci sami spreminjajo. Ustavo, ki naj bi predstavljala temeljni družbeni dogovor, lahko samostojno spreminja politika, ki izvaja oblast in s tem diktat nad manjšino. Po mojem mnenju jo je potrebno odpreti ljudski iniciativi in podvreči testu absolutne večine vseh volivcev. Poleg tega pa tudi testu nasprotovanja (če je prevelika manjšina izrecno proti določenemu členu ustave in bi pomenil omejitev kakršnekoli svoboščine za državljane se tak člen ne bi smel uveljaviti). Tako, da bo diktatura večine čim manj boleča za manjšino.

Prav ste uganili, tudi ne podpiram omejitve pravice do referenduma, o čemer sem že pisal. S potrpežljivim delom, če hoče, seveda oblast zmore. Dokaz za to je sedanja pokojninska zakonodaja, ki lepo napreduje, brez referenduma zaenkrat, samo s pogajanji. Sam sicer mislim, da je to le kozmetični popravek, in da potrebujemo radikalnejšo reformo v smeri državne "za vse enake" pokojnine v kombinaciji s privatnim pokojninskim zavarovanjem, ampak o tem kdaj drugič.


sobota, 6. oktober 2012

Loterija

Oblastniki vrtijo boben in ven padajo imena tistih, ki naj plačajo. Tokrat novinarji in cvetličarke, pa frizerji in frizerke. Ker iz bobna ni prišel listek z napisom učitelji, so ga kar dodali. Učitelji že vedo zakaj. Naj se spomnijo na pomlad.

Sicer pa, zakaj ne bi plačali DDV-ja tudi na storitev šolanja. Šolanje bi bilo sicer še naprej brezplačno, bi pa morali na tržno vrednost te storitve plačati DDV. Šolnine v tem primeru ne bi bile potrebne.

Talibanomika pač. Utemeljila jo je prejšnja oblast, sedanja pa perfekcionira. Najprej je politika poglobila recesijo z lovom na tajkune, kolateralna škoda pa so banke in na primer gradbena panoga. Sedaj, ko bi bilo približno konec posledic talibanomike prejšnje oblasti, gre sedanja z inovacijami naprej. Naslednje panoge za odstrel so znane. Čeprav mislim, da bi bil dvig DDV na 30% bolj učinkovit. 

Saj so si želeli dvig DDV, bodo že videli, da jim ne bo všeč. Prav jim bodi. Ima še kdo kakšno željo ali idejo v zvezi s tem kako naj se upravlja država? Kar takoj na plano z njo, če si še upate. "Do you feel lucky, punk?"

Sicer pa si novinarji zagotovo zaslužijo kazen. Saj vemo zakaj. Z veliko domišlije si znam predstavljati zakaj frizerji. Ampak cvetličarke? Naj me kdo razsvetli.

Ne skrbite že jutri boste na vrsti vi. Od reza do reza, strumno naprej po grški poti.

Še nora ideja. Kaj ko bi tisti, ki so glasovali za stranke, ki tvorijo parlamentarno večino, plačevali dodatne davke. Višino bi izžrebali državljani, ki so bili proti, če bi se jim zdelo potrebno.

četrtek, 4. oktober 2012

torek, 2. oktober 2012

Bodo novinarji res dobili kar so želeli?

Teza g. Pezdirja, iz njegove kolumne v Financah, da bi novinarji z dvigom stopnje DDV za medijske edicije na 20%, dobili, kar so zagovarjali, in da njihova hipokrizija nima meja, češ da so sedaj spoznali, kaj bi dvig DDV pomenil v praksi, seveda ne zdrži. Pa poglejmo.

Vsevedni Google ne potrjuje, da bi novinarji podpirali selektiven dvig nižjih stopenj DDV za posamezno panogo, če že ne verjamem lastnemu spominu, ki mi prav tako pravi da to ni res. V medijskem in političnem prostoru v času do vladne ideje o dvigu DDV sploh ni zaslediti idej o dvigu znižane stopnje DDV. Verjetno sem eden redkih,  ki sem v gostilniških razpravah vedno zagovarjal dvig obeh stopenj. Do sedaj je bila medijske pozornosti deležna predvsem predvolilna ideja PS o dvigu zgornje stopnje DDV na 21 ali 22%, kar bi pomenilo 1,67% dvig cen, če bi se dvig DDV v celoti  prenesel v končne cene. Glede na to, da je rast maloprodajnih cen letos zelo nizka (glej tabelo), bi tak dvig pomenil spremembo v okviru pričakovane letne rasti maloprodajnih cen in verjetno ne bi vplival na potrošniške navade, pa tudi podjetja bi lahko del tega dviga absorbirala v maržah.


(vir: SURS)

To tezo lahko do neke mere potrdimo s tem, da opazujemo, kakšne učinke na potrošnjo ima kontinuirana rast cen goriv, kjer vlada agresivno upravlja višino trošarin in ne dovoli zmanjšanja trošarin zaradi rasti nabavnih cen. V letu dni je cena za 95 oktanski bencin narasla iz 1,313€ (4.10.2011) na 1,544€ (2.10.2012), kar pomeni dvig za 17, 59%,cena diesla pa iz 1,263€ (4.10.2011) na 1,424€ (2.10.2012), kar je dvig za 12,75% (vir: MGRT). Seveda je gorivo tipičen primer blaga z neelastičnim povpraševanjem in kot tako primerno za polnjenje proračuna. Da ne bo pomote, tako vladno politiko glede trošarin podpiram, ne glede na to, da je koalicija že s koalicijsko pogodbo (vlada jo ponosno razkazuje tu) zavajala glede znižanja trošarin, saj pod pompoznim naslovčkom "2.7 Znižanje trošarin", zgolj obljubljala, da naj bi cene energentov ostale konkurenčne.

Dvig cen časopisov zaradi dviga DDV na 20% bi, ob prenosu dviga v cene, bil podobno visok (10,60%). Seveda pa gre tu za mnogo bolj elastično povpraševanje, ki itak že upada zaradi vsebinskega prestrukturiranja panoge. To pomeni, da bi morala podjetja večji del dviga cene absorbirati v maržah in posledice bi bile verjetno res resne, čeprav po drugi strani mislim, da je večji del osipa bralcev medijski prostor do sedaj doživel zaradi pomanjkljive tehtnosti (vsaj pri meni je bilo tako) in ne zaradi cene.

Priznam, da me je g. Pezdir kar razočaral, čeprav njegove prispevke rad prebiram. Pričakoval bi več resnicoljubnosti. Najmanj kar bi bilo potrebno ugotoviti je, da seveda ni bilo junaka, ki bi navijal za dvig DDV, kot je predlagan (če smo natančni predlog uradno ni potrjen, je pa verjetno namerno lansiran v javnost). In da se verjetno vsi zagovorniki dviga DDV strinjamo, da bi bil dvig za 10% (pre)velik šok za katerokoli panogo. Poleg tega je nesporno tudi, da zmanjševanje javne potrošnje in plač vpliva na zmanjšanje povpraševanja, kar se tudi neizogibno prevede tudi v izgubo delovnih mest v gospodarstvu (tega ne povzroči samo dvig DDV).

Manipulacijo v smislu "sedaj so pa dobili kar so iskali pa niso zadovoljni" je slišati iz vseh vladnih trobil, tako da je to najbrž (upam) vladna PR domislica, ki je v najboljšem primeru pobalinstvo opozicijskega tipa, v najslabšem primeru pa pritisk na medije, češ pazite se ali pa.....