Balkan blues

Telebani ali Talibani

Jože P. Damijan se v svojem blogu Fiskalno pravilo za telebane sprašuje, kako da opozicija ne loči med fiskalnim paktom, fiskalnim pravilom in vladinimi napovedmi o gospodarski rasti, ter ne vidi razloga zakaj ne bi v ustavo dopisali enega kot pravi "dokaj preprostega" stavka.

Bom kar korajžno priznal, čeprav morda pristanem med telebani (morda celo med talibani), da Jožetove argumentacije nisem popolnoma prebavil. Moje poglede na tematiko "zavore za zadolževanje" sem že poizkušal razložiti na tem blogu tu in spet tu, na kratko pa lahko rečem, da sem mnenja, da je ratifikacija fiskalnega pakta omejitev zadolževanja že vnesla v pravni red Republike Slovenije.

Iz njegovega pisanja je jasno, da Jože zagovarja vpis nekaj dodatnih "dokaj preprostih" stavkov v ustavo, ne razumem pa zakaj. Prvi argument je klasičen poizkus prenesti dokazno breme na nasprotno stran z vprašanjem "Kaj je v tej formulaciji spornega? " (»prihodki in izdatki (so) srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja ali pa morajo prihodki presegati odhodke« (razen v izjemnih okoliščinah)". Pove še, da je po nadaljnjem vrtanju le ugotovil, da je srž problema pri opoziciji v izvedbenem zakonu in sicer v določilu, da

"fiskalno pravilo o uravnoteženosti proračunov države zagotavlja tako, da se predvideni obseg izdatkov proračunov države navzgor omejuje s predvidenim obsegom prihodkov proračunov države, pomnoženim s količnikom potencialne in napovedane ravni bruto domačega proizvoda".

Nadalje ugotavlja, da

"Opozicijo so očitno prestrašile te številke, saj kažejo radikalno hitro zniževanje javnofinančnega deficita, ki je dejansko nevzdržno. Toda to zniževanje deficita nima prav nobene zveze z (ne)primernostjo fiskalnega pravila, pač pa je preprosto posledica uporabe popolnoma napačnih napovedi gospodarske rasti."

Tukaj predlagam da se vrnemo k prvemu vprašanju kaj je tu spornega. Odgovor je po mojem mnenju v tem, kot pravi tudi Jože, da lahko upoštevanje pravila ob napačnih napovedih pripelje do, kakor sam ugotavlja "nevzdržnega" brutalnega zniževanja deficita, ki ga lahko izvede vsakokratna vladajoča koalicija iz kakršnihkoli (verjetno ideoloških torej doktrinarnih) razlogov. Torej ni garancije, da ne bodo uporabljene popolnoma napačne napovedi gospodarske rasti in s tem povzročena nepopravljiva škoda. Pravzaprav lahko z veliko mero gotovosti trdim, da bodo napovedi napačne, in to celo zelo napačne.

Iz zgodovine vladnih (na primer UMAR) napovedi se namreč lahko naučimo samo eno stvar. Niti približno ne držijo. Poglejmo na primer napovedi za leto 2011, ko je bila dosežena 0,6 odstotna rast BDP:

Datum napovedi	Rast BDP 2011
Januar 2012 !	0.5
September 2011	1.5
Marec 2011	2.2

Še januarja 2012 ni bilo jasno kakšna je bila rast v preteklem letu, kaj šele v začetku leta. Proračun se pa potrjuje še par mesecev prej. Še bolj pa je smešna napoved iz decembra 2008, ko je za 2009 UMAR napovedal v svoji popravljeni napovedi 1.1% rast, realiziran pa je bil 7,8% padec. A si predstavljamo, kakšen proračun bi imeli v 2009? Napovedi so bile:

Datum napovedi	Rast BDP 2009
December 2008	1.10%
April 2009	-4.00%
Spetember 2009	-7.30%

Torej še kako je "dokaj preprost" stavek povezan z vladinimi napovedmi gospodarske rasti. Mogoče bi pa raje vprašali šlogarco? Ali obrnili skodelice kave? Koliko recesij je pa bilo do sedaj pravilno napovedanih?

Se mi zdi, da se je k ezoteriki pri razlagi razlik med fiskalnim paktom in fiksalnim pravilom, ki ga predlaga vlada (seveda gre samo za različice iste ideje, o tem, da pač ni dobro, da imajo politiki proste roke pri zadolževanju - kar sploh ni sporno; če ne verjamete pa malo poguglajte) zatekel tudi Jože, ko nam razloži:

"Toda fiskalni pakt in fiskalno pravilo sta dve popolnoma različni stvari in prav nobene funkcionalne zveze ni med njima na srednji rok. Fiskalno pravilo bo namreč slovenski proračun uravnotežilo na srednji ali dolgi rok, kratkoročno pa lahko od zahtev Evropske komisije (EK) povsem odstopa."

Po eni strani lahko njegovo izvajanje razumemo, da bi lahko s sprejemom ustavne določbe omogočili kršenje/izogobanje obveznostim iz mednarodne pogodbe, ker je ustava v našem pravnem redu pač nad določili mednarodnih pogodb, zakon pa pod.  To se mi zdi povsem nedopustno, ker smo obveznosti iz mednarodne pogodbe z ratifikacijo že sprejeli. Tako določbo bi v ustavo torej dodali kasneje in v nasprotju z zahtevo fiskalnega pakta, da se njegove določbe uvedejo v notranji pravni red držav podpisnic kot ustavna ali vsaj nadzakonska materija. Naj mi kdo razloži, kako bi to pripomoglo k povečanju kredibilnosti Republike Slovenije.

Še bolj ezoterična pa se mi zdi (pač nisem "profesionalni ekonomist", prosim naj mi veliki duhovi oprostijo) vpletanje srednjega  in dolgega roka (že zgoraj) in endo ali eksogenosti (spodaj):

"Fiskalno pravilo je avtomatizem z endogenim mehanizmom, fiskalni pakt pa je neka zunanja, eksogena zahteva, ki s fiskalnim pravilom nima nobene zveze."

Ne razumem najbolj kako tile tudi "dokaj preprosti" stavki iz fiskalnega pakta (že naš pravni red, oziroma bo to ob uveljavitvi):

"proračunsko stanje sektorja države pogodbenice je uravnoteženo ali v presežku;" in "letni strukturni saldo sektorja države" se nanaša na letni ciklično prilagojeni saldo, zmanjšan za enkratne in začasne ukrepe" 

pomenijo eksogeni vpliv in nimajo nobene zveze s temi "dokaj preprostimi" stavki (predlagano spremembo ustave oziroma fiskalno pravilo kot ga predlaga vlada):

"prihodki in izdatki (so) srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja ali pa morajo prihodki presegati odhodke" in v izvedbenem zakonu "fiskalno pravilo o uravnoteženosti proračunov države zagotavlja tako, da se predvideni obseg izdatkov proračunov države navzgor omejuje s predvidenim obsegom prihodkov proračunov države, pomnoženim s količnikom potencialne in napovedane ravni bruto domačega proizvoda".

ki pa čudežno delujejo endogeno. Eni da delujejo srednje do dolgoročno drugi pa kratkoročno. Meni se zdi ista pašta. Pa presodite sami.

Dvig DDV v Španiji

Zgleda, da je tudi Španija spremenila svoje mnenje o načinu, kako najbolje uravnotežiti državni proračun. S 1. septembrom je namreč zvišala DDV iz 4%-8%-18% na 4%-10%-21%, pri čemer so veliko proizvodov prekvalificirali v razred obdavčen s po novem 21%. (več)

Prav tako so o dvigu DDV začeli razpravo Čehi. Vlada planira za 1.1.2013 prehod iz 14%-20% na 15%-21% stopnje DDV, čeprav so v začetku tega leta že dvignili nižjo stopnjo iz 10% na 14%.

In kaj je glavna prednost dviga DDV? Začne učinkovati takoj, višina javne porabe pa ostaja enaka, torej zniževanje javne porabe ne pritiska na zniževanje BDP-ja. Čeprav se kupna moč prebivalstva zmanjša je psihološki učinek manjši kot pri znižanju plač, ki se tudi mnogo kasneje udejanji (spomnimo se samo posledic večinoma še napovedi državnega varčevanja na BDP drugega četrtletja v Sloveniji - padec nedesezonirano za 3,2%). Cene se namreč navzdol le počasi prilagajajo ("stiky wages and prices").

Zavedati se moramo, da se poraba države všteva v BDP kar v višini stroškiv države in da pomeni vsako znižanje porabe države hkrati tudi znižanje BDP. Ob tem ne moremo pričakovati, da bo privatna poraba narasla in ta padec nadomestila, saj država plačuje privatnemu sektorju, tuje povpraševanje pa tudi ni zelo močno (izvoz). Menda je pa vsakomur jasno, da če BDP pade, se zadolženost države v primerjavi z BDP poveča tudi, če se država dodatno ne zadolži.

Še o fiskalnem pravilu

Vpis fiskalnega pravila v ustavo ostaja prvorazredna medijska tema. O tem, da je razumevanje tega pojma slabo vedo več tisti, ki so gledali včerajšnji "Preverjeno" na POP TV. Še napovednik pravi:

Ministre sedanje vlade so vprašali, kaj pomeni "fiskalno pravilo" in "bonitetna ocena". Čeprav zadnje mesece praktično vsak dan uporabljajo te izraze, so bili pri odgovoru na enostavno vprašanje precej v zadregi.

Da gre za to, da bi rada koalicija v ustavo zapisala precej absolutno prepoved zadolževanja, medtem ko je z evropskim fiskalnim paktom  zapovedana precej mehkejša varianta sem že pisal (Fiskalno in zlato pravilo ali "O kako sva si različna").

Pa poglejmo kako so to zadrego rešili naši sosedje Italijani. 18. aprila letos so spremeniloi 81. člen ustave in vanj vpisali "fiskalno pravilo". Po novem se glasi takole:

«Art. 81. – Lo Stato assicura l’equilibrio tra le entrate e le spese del proprio bilancio, tenendo conto delle fasi avverse e delle fasi favorevoli del ciclo economico.

Il ricorso all’indebitamento è consentito solo al fine di considerare gli effetti del ciclo economico e, previa autorizzazione delle Camere adottata a maggioranza assoluta dei rispettivi componenti, al verificarsi di eventi eccezionali.

Ogni legge che importi nuovi o maggiori oneri provvede ai mezzi per farvi fronte.

Le Camere ogni anno approvano con legge il bilancio e il rendiconto consuntivo presentati dal Governo.

L’esercizio provvisorio del bilancio non può essere concesso se non per legge e per periodi non superiori complessivamente a quattro mesi.

Il contenuto della legge di bilancio, le norme fondamentali e i criteri volti ad assicurare l’equilibrio tra le entrate e le spese dei bilanci e la sostenibilità del debito del complesso delle pubbliche amministrazioni sono stabiliti con legge approvata a maggioranza assoluta dei componenti di ciascuna Camera, nel rispetto dei princìpi definiti con legge costituzionale»

V prvem odstavku govori o tem, da država zagotavlja uravnoteženost proračuna ob upoštevanju vplivov ekonomskih ciklov.
V drugem pravi, da je zadolževanje dovoljeno samo glede na učinke ekonomskih ciklov in ob izjemnih dogodkih, pri čemer je za potrditev takega zakona potrebna absolutna večina obeh domov parlamenta.
V tretjem členu je določeno, da mora država, če predlaga nove pravice zagotoviti sredstva za njihovo izvajanje (že v prejšnji verziji ustave). Četrti in peti odstavek določata sprejem proračuna in zaključnega računa (že v prejšnji verziji ustave).
Peti odstavek pa pravi, da so temeljne norme in kriteriji za zagotavljanje uravnoteženosti proračuna in vzdržnosti javnega dolga določene z zakonom, ki ga sprejme absolutna večina obeh domov parlamenta.

Skratka Italijani so v ustavo napisali, da mora biti proračun uravnotežen razen v primerih, ko se odločijo da ne bo. Kar je bilo seveda pričakovati, ker si seveda niso pripravljeni zapreti maneverskega prostora, ki ga deficiti ponujajo.

Pa poglejmo še kako je vpis vplival na zahtevan donos talijanske 10-letne obveznice: (Bloomberg):

Znižanje obrestne mere ni prav očitno, kajne? Iz slike prej sledi, da je bil učinek obraten. Sami presodite ali je verjeti politikom, da bo zadolževanje lažje, če bomo ustavo spremenili kot predlagajo. Predlog naše ustavne komisije, sprejet 14.5.2012 (tukaj) je :

(1) Vsi prejemki in izdatki za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v proračunih države. (že v ustavi)

(2) Prihodki in izdatki proračunov države morajo biti srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja, ali pa morajo prihodki presegati izdatke. Od tega načela se lahko začasno odstopi samo v izjemnih okoliščinah za državo. (novo)

(3) Z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino vseh poslancev, se določijo način in časovni okvir izvajanja načela iz drugega odstavka tega člena, merila za določitev izjemnih okoliščin in način ravnanja ob njihovem nastopu. (novo)

(4) Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna, začasno financirajo po prejšnjem proračunu. (že v ustavi)

Glede na Italijo, slovenski predlog sploh ne omenja ekonomskega ciklusa, čeprav ratificiran evropski fiskalni pakt temelji na uravnoteženju strukturnega salda sektorja države.

Predlog ne določa večine, s katero je pa zadolžitev možna v izjemnih razmerah, niti ne določa organa, ki bo presojal kdaj nastanejo izredne okoliščine, ki dovoljujejo zadolževanje. Bo to ustavno sodišče? A potem nismo na istem? Vlada bi torej lahko kot sedaj predlagala dodatno zadolžitev, ker ocenjuje, da so nastopile izredne okoliščine, proračun pa potem sprejme navadna politična večina? Nesprejemljivo.
Še hujša je razlaga, da med izjemne okoliščine vpliv ekonomskega cikla ne spada. To pomeni absolutno prepoved fiskalnih ukrepov na področju ekonomske politike. Tudi gradnja infrastrukturnih projektov, ki imajo življenjske dobe seveda prej 50 do 100 let kot 20, bi bila zelo otežena, saj bi bilo možno financiranje samo do višine tekočih stroškov v proračunu. Kaj šele to pomeni za občine, ki tudi spadajo v sektor države, in se sedaj lahko zadolžujejo do 60% letnega proračuna (državni proračun je zadolžen približno 180% proračuna), in seveda za investicije v komunalno in šolsko infrastrukturo za katero so odgovorne.

Seveda rešitev te zagate obstaja, to je privatizacija, ker za privatni sektor te omejitve seveda ne veljajo. In da ne bo pomote, privatizacijo podpiram, mi gre pa v nos da tega politiki niso pripravljeni na glas povedat. Moti me tudi, da se kot državljan s težavo dokopljem do dokumentov, še bolj me pa moti, da se novinarjem ne da pobrskati in predlogov objaviti v celoti vsaj v spletnih izdajah njihovih medijev.

Poglejmo še enkrat kaj zahteva že ratificiran fiskalni pakt:

1. Pogodbenice poleg svojih obveznosti, ki izhajajo iz prava Evropske unije, in brez poseganja vanje uporabljajo pravila, določena v tem odstavku:

(a) proračunsko stanje sektorja države pogodbenice je uravnoteženo ali v presežku;

(b) za pravilo iz točke (a) se šteje, da je upoštevano, če letni strukturni saldo sektorja države dosega srednjeročni cilj za posamezno državo, opredeljen v spremenjenem Paktu za stabilnost in rast, s spodnjo mejo strukturnega primanjkljaja na ravni 0,5% bruto domačega proizvoda po tržnih cenah. Pogodbenice zagotovijo hitro približevanje svojemu srednjeročnemu cilju. Časovni okvir za to približevanje bo predlagala Evropska komisija ob upoštevanju tveganj za vzdržnost posamezne države. Napredek pri doseganju srednjeročnega cilja in njegovo upoštevanje se ocenjujeta na podlagi splošne ocene s strukturnim saldom kot referenco, vključno z analizo odhodkov, zmanjšanih za diskrecijske ukrepe na strani prihodkov, v skladu s spremenjenim Paktom za stabilnost in rast;

(c) pogodbenicam se lahko samo v izjemnih okoliščinah, opredeljenih v točki (b) odstavka 3, dovoli začasen odklon od njihovega srednjeročnega cilja ali prilagoditvene poti za njegovo dosego;

(d) kadar je razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom po tržnih cenah precej nižje od 60% ter kadar je tveganje v smislu dolgoročne vzdržnosti javnih financ majhno, lahko spodnja meja srednjeročnega cilja, določena v skladu s točko (b), doseže strukturni primanjkljaj v višini največ 1,0% bruto domačega proizvoda po tržnih cenah;

(e) če se ugotovijo precejšnji odkloni od srednjeročnega cilja ali prilagoditvene poti za njegovo dosego, se samodejno sproži popravljalni mehanizem. Ta mehanizem vključuje obveznost zadevne pogodbenice, da izvede ukrepe za odpravo odklonov v določenem časovnem obdobju.

2. Pravila iz odstavka 1 učinkujejo v notranjem pravu pogodbenic kot določbe zavezujoče in trajne, po možnosti ustavne narave najpozneje eno leto po začetku veljavnosti te pogodbe ali pa se kako drugače zagotovita njihovo popolno spoštovanje in upoštevanje v nacionalnih proračunskih postopkih. Pogodbenice na nacionalni ravni vzpostavijo popravljalni mehanizem iz točke (e) odstavka 1 na podlagi skupnih načel, ki jih predlaga Evropska komisija, zlasti glede vrste, obsega in časovnega okvira popravljalnih ukrepov, ki jih je treba izvesti, tudi v izjemnih okoliščinah, ter vloge in neodvisnosti institucij, odgovornih na nacionalni ravni za spremljanje spoštovanja pravil iz odstavka 1. Ta popravljalni mehanizem v celoti spoštuje pristojnosti nacionalnih parlamentov.

3. Za namene tega člena se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 2 Protokola (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega Pogodbama o Evropski uniji.

Poleg tega se za namene tega člena uporabljata tudi ti dve opredelitvi pojmov:

(a) "letni strukturni saldo sektorja države" se nanaša na letni ciklično prilagojeni saldo, zmanjšan za enkratne in začasne ukrepe;

(b) "izjemne okoliščine" se nanašajo na neobičajni dogodek, na katerega pogodbenica ne more vplivati in ki ima pomembne posledice za finančno stanje sektorja države, ali obdobja resnega gospodarskega upada, kot je določeno v spremenjenem Paktu za stabilnost in rast, pod pogojem, da začasni odklon zadevne pogodbenice srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti.

To besedilo je že del našega pravnega red saj ustava v svojem 8. členu pravi:

"Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno."

In proračun se sprejema kot zakon. Nadalje 153. člen ustave govori o usklajenosti pravnih aktov in v drugem odstavku določa:

"Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami."

Italijanska ustava takih določb nima, tako da je bil potreben vpis v ustavo, medtem ko v Sloveniji mednarodna pogodba že učinkuje neposredno. Njeno besedilo je hkrati tudi optimalno, kriteriji so tudi že določeni. Predlagane spremembe ustave so itak bolj splošne kot tekst fiskalnega pakta, tako da ne določajo ničesar, ustavni zakon o kriterijih za deficit pa tudi ne more biti bolj popustljiv od pogodbe, ker bi jo s tem kršili, torej je lahko samo enak enak (v tem primeru ga ne potrebujemo) ali ostrejši, česar pa tudi ne potrebujemo, ker ni treba da smo bolj "papeški od papeža".

Torej objavimo že enkrat, da je fiskalno pravilo vključeno v pravni red in bo veljalo ko bo mednarodna pogodba stopila v veljavo in se že premaknimo naprej, učinka na trgih itak ne bo nobenega. Nekaj bi dosegli le, če bi vlada objavila kredibilen načrt kako bomo proračun uravnotežili, ki bi ga pa seveda morale podpreti ne le koalicija ampak celotna politika ter tudi sindikati!

Reforma trga dela

Naj mi nekdo razloži zakaj predlog reforme trga dela pripravlja politika, oziroma še slabše državna birokracija na ministrstvu za delo, namesto, da bi se zainteresirane stranke, to je delodajalci(tudi država) in sindikati, kar direktno pogajali o vsebini. A kdo mogoče misli, da bi si poslanci upali ne sprejeti tako usklajenih popravkov?

Ampak ne, najprej so birokrati pripravili tekst, ki ga je minister dal v usklajevanje koalicijskim strankam. Šele potem se minister gre tudi  "socialni dialog" in sprašuje delodajalce in sindikate kaj in kako, ti pa se potem pred kamerami šopirijo in zagovarjajo vsak svoj neomajen prav.

Sindikati trdijo, da bodo delodajalci, če bi odpuščanje poenostavili odpustili kar vse delavce, saj bodo tako najbolj povečali dobiček. A ne bo fino, ko ne bo trebe več dati nič za plače. Samo kdo bo pa delal?

Kaj pa malica? Seveda je malica v interesu delodajalca. Lačen delavec ne dela dobro. Zato v večini primerov delodajalci raje organizirajo prehrano, kot se odločijo za izplačilo. Tako vedo, da bo delavec malico pojedel. V interesu delodajalca je tudi plačilo za prihod na delo, saj, ker je neobdavčeno, znižuje obdavčitev na skupno neto izplačilo. In seveda je za razumet, da delodajalci hočejo, da bi delavci za iste plače delali 8 ur, kar bi pomenilo, da bi ob polurnem odmoru bili v fabriki prisotni 8 ur in pol. Pa naj se zdilajo.  Kaj ima tu minister za svetit mi ni jasno.

Moje mnenje je, da bi morali odpraviti prepoved večine oblik dela, tako, da bi uvedli širšo paleto vrst dela, ki bi jih obdavčili različno od nekje 20% do 100% (na neto). Naj spomnim na krivulje povpraševanja in ponudbe - pri nižji ceni je količina večja. Tako bi pobrali vsaj nekaj davkov tudi v dejavnostih, kjer zaradi nizkih cen storitev ni mogoče poslovati z dobičkom, če upoštevamo današnjo obdavčitev za redno delovno razmerje. Te dejavnosti so danes praktično prepovedane oziroma potisnjene v ilegalo. Seveda bi obdavčitev na spodnjem delu intervala pomenila, da je oseba, ki dela, brez pokojninskega zavarovanja, brez zavarovanja za primer brezposelnosti, brez zdravstvenega zavarovanja, brez porodniškega nadomestila, ni pa kriminalec, oziroma ne bi bil kriminalec tisti, ki mu je tako delo ponudil. Delavci, ki delajo v ilegali tudi danes teh ugodnosti (ne pravic!) ne uživajo, hkrati pa dosti težje še izterjajo morebitne neplačane zneske, saj niso registrirani.

Če pa mislimo, da bomo delo na črno izkoreninili z inšpektorji, se krepko motimo. Kot primer vzemimo najstarejšo obrt, ki se je, se in se bo opravljala kljub prepovedi in pregonu. Delo na črno je mogoče zmanjšati samo tako, da odpravimo prepovedi in omogočimo ponudbi (delavcem), da si delo prilagodijo svojim potrebam. Še posebej to velja v recesiji, saj je dela manj, in je vsaka oblika dragocena.

Zanimiva je izkušnja s povišanjem davka na študentsko delo. Ne glede na to, da sindikati striktno uporabljajo retoriko, da prispevke plačujejo delodajalci, se je gladko pokazalo, da so pač urne postavke sedaj nižje ali pa je podjetje študente celo enostavno poslalo domov. Dejstvo pač je, da davke na plačo in iz plače in ob ter na plači in kar še paše zraven pač plača v celoti delodajalec, za katerega je za odločitev pomemben samo skupen strošek dela na uro.

Poglejmo na primer delo hišne pomočnice. Če se ne motim je "neto" cena okrog 5-6 € na uro. Polna obdavčitev bi pomenila najmanj od 12 do 14€ na uro (krat dva za prispevke in osebne davke krat 1,2 za DDV, pa še ni vračunan dopust pa bolniška, pa regres, pa prevoz na delo, pa prevoz k stranki ali potni stroški itd.). Za pomoč na domu pri ceni okrog 15€ na uro je povpraševanje zelo majhno. Tako delo bo pač ostalo v sivi ekonomiji dokler ga ne bo mogoče opraviti za na primer skupaj z davki okrog 7€ na uro. Podobno velja za varstvo otrok ali pomoč starejšim.

Če so davki tako visoki, da za ceno, za katero bi bilo mogoče "legalno" delovanje, povpraševanja skorajda ni, država s povečanjem prisile samo doseže poslabšanje standarda delavcev, ki so delali na črno, za davke pa se v obeh primerih obriše pod nosom.

Če poenostavim, ob povečanju nivoja državne prisile-nasilja na področju zatiranje dela, bomo pač, da nas ne bi država vrgla v ječo, pospravljali sami.

Dvig DDV ali šparanje

Malo zlobno (seveda je to direktno neprimerljivo) lahko ugotovimo, da je rezultat tekme dvig DDV proti ŠPARANJE 1:0 za dvig DDV. Hrvaški BDP se je kljub dvigu DDV marca letos iz 23% na 25% skrčil "samo" za  2,1% glede na prvo četrtletje medtem, ko se je v Sloveniji v istem obdobju zgodil 3,2% padec. Iz statistike je razvidno, da je k padcu DDV v Sloveniji prispeval padec državnega trošenja in padec osebne potrošnje še posebej izražen pri trajnih dobrinah.

Kaj pa drugega, če vsakodnevno slišimo od politikov, da moramo zategovati pas. In smo ga. Rezultat je pač tukaj.

Vladavina ljudstva in referendum

Že takoj prvi člen slovenske ustave zatrjuje, da je Slovenija demokratična država. Določba se mi sicer zdi nekoliko pomanjkljiva že v tem, da ni nikakršnega namiga koliko demokratična naj bi bila. Ustavno sodišče je seveda mnenja, da bolj kot Jugoslavija, in da je to velepomembno določilo, ampak to je zgodba za drugič. Meni se zdi taka trditev predvsem znak velikega pomanjkanje samozavesti, oziroma bojazni, da v ustavnih določbah naključni bralec tega ne bo prepoznal. Če ima zapis res lahko tako težo, da omogoča razvrstitev v tabor demokratičnih, potem je za diktatorje problem rešen. Se ne strinjate? Ampak to je logika, ki ji sledijo zagovorniki vpisa fiskalnega pravila v ustavo. Z zapisom, da mora biti proračun uravnotežen, bomo rešili vse probleme. Pa bo res uravnotežen? Kolikor je verjeti slovenski politiki, seveda ne bo. Še finančni minister pravi, da bo deficit naslednje leto nekje pri 3%. Mogoče bi pa enostavno sprejeli uravnotežen proračun, pa je. Ampak se mi zdi, ker sem, ko gre za državo vedno malo paranoičen, da je vsa stvar namenjena samo preprečitvi referendumov. Oblast se torej še nekoliko boji ljudstva, kar je seveda dobro. Manj dobro se mi zdi, da ga želi izriniti od odločanja.

Poglejmo spet kaj pravi ustava. Tretji člen določa ljudstvo kot nosilca oblasti. "Državljanke in državljani jo (oblast) izvršujejo neposredno in z volitvami..." Nobenega govora o tem, da ljudstvo ne bi smelo odločati, se celo zdi, da je možna izbira (inkluzivni in: eno ali drugo ali oboje?).  Malo morgen. Moč ljudstva je bolj banalna, svojim izvoljencem ne more nič, še zakon lahko ljudstvo odloži samo za eno leto.

Čemu torej tako omejena oblast za ljudstvo, za katerega najvišji akt države pravi, da iz njega oblast izvira. Mogoče pa ljudstvo ni opravilno sposobno in morajo namesto njega odločiti njegovi izvoljenci?  Nerodna stvar argumentov o nepoučenosti oziroma manjši bistrosti ljudstva, ki naj bi se izrazila pri odločanju o finančnih zadevah, je da ne pojasnijo, kako potem ljudstvo lahko izbere svoje zastopnike. Če je ljudstvo preveč zabito, da odloči o svoji usodi neposredno samo, potem je verjetno tudi preveč zabito, da odloči o tem kdo naj ga zastopa? Imajo potem od ljudstva izbrani zastopniki legitimiteto odločati, če ljudstvo te legitimitete nima?

Edina možnost v takem primeru je žreb zastopnikov, tako, da ljudstvo ne sodeluje pri odločanju. Vendar, če je večina ljudstva nesposobna odločati in izbirati, potem obstaja samo majhna verjetnost da, če je množica zastopnikov dovolj majhna, bodo vanjo v večini izbrani modri zastopniki, ki bodo ljudstvo popeljali v lepšo prihodnost. V primeru, da bi bili vsi člani ljudstva zabiti itak ni rešitve, zato te možnosti ne bom resneje obravnaval, poleg tega je iz naših vsakdanjih izkušenj jasno, da temu ni tako. Druga možnost je seveda, da oblast izvaja družbena avantgarda, ki glede na svoja merila izbira zastopnike, kar smo pa tudi že preizkusili pa se ni najbolj obneslo.

Se mi zdi da smo torej nekako obsojeni, da sprejmemo predpostavko, da je ljudstvo opravilno sposobno, oziroma, da je stopnja njegove zabitosti dovolj majhna, da diktatura večine ne bo popolnoma uničujoča. Če je temu tako, pač omejevanje oblasti ljudstvu ne pride v poštev...

Meni se (sem seveda samo eden izmed ljudstva) zdi, da bi bilo moč ljudstva potrebno celo povečati. Referendum, kot edina oblika izkazovanja volje ljudstva bi morala na vsak način ostati glede vsebine neomejena, oziroma omejena samo z omejitvami, ki itak veljajo za diktaturo večine (demokracijo) glede omejevanja manjšin v njihovih izbirah življenjskega sloga. Izkaz volje ljudstva bi bilo sicer po mojem mnenju smiselno okrepiti s predpisanim kvorumom. Smiselno se mi zdi tudi, da se moč ljudstva kaže predvsem kot možnost zavrnitve odločitve svojih zatopnikov. Da bi bila moč zastopnikov in ljudstva bolj uravnotežena, pa bi bilo potrebno dodati še eno stvar: možnost predčasnega odpoklica parlamenta. Namreč, če se izkaže, da so izvoljenci ljudstva le preveč neuravnovešeni, mora imeti ljudstvo v vsakem trenutku po mojem mnenju možnost, da jim pač pokaže vrata. Mogoče bi taka možnost lahko celo nadomestila državni svet. Cilj zakonodajnega postopka namreč ni njegova hitrost in enostavnost, temveč počasnost in prisila zakonodajalcev, da upoštevajo argumente in iščejo širok konsenz. Če tak ni možen je že boljši status quo. Naloga politike je tak konsenz oblikovati, ne pa vsiljevati ideološko obarvane rešitve.

Glede sposobnosti odločanja ljudstva o finančnih zadevah pa bi dodal še tole. Približno 14 mlrd €, prihrankov, s katerimi razpolaga taisto ljudstvo in so naloženi v slovenskih bankah (mogoče to le ni dober argument v prid sposobnosti odločanja) v primerjavi z mislim da 17 mlrd € javnega dolga, ki so ga s podkupovanjem taistega ljudstva nabrali njegovi zastopniki, govori samo zase. Mislim, da bi morali zastopnikom in ne ljudstvu preprečiti odločanje o finančnih zadevah.